Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije na slovesnosti  v spomin na padle žrtve nemškega napada v Cerknem, 27. januarja 2017

 

Drage tovarišice in tovariši, spoštovani spominski zbor,

V veliko čast mi je, da vas v imenu predsedstva ZZB za vrednote NOB lahko toplo pozdravim na tem spominskem srečanju. Zahvaljujem se vsem, ki leto za letom, vse od postavitve spomenika tukaj na Brdcih, organizirate slovesnost in na njej sodelujete. S posebnim spoštovanjem nagovarjam tiste, ki ste doživljali čas, o katerem govorimo, pa čeprav ste bili takrat morda zelo mladi, celo otroci. Prav tako ne morem mimo posebnega sožitja mladih nastopajočih in pevcev društva upokojencev iz Cerknega. Tu sta si zgodovina in prihodnost podala roke. Zahvaljujem se mladim iz Osnovne šole Milojka Štrukelj iz Solkana, da vsako leto počastijo spomin na svojo sorojakinjo tako, da pridejo na to slovesnost.

Z leti se spomin na pretekle dogodke spreminja, podrobnosti se izgubljajo, živih prič je vedno manj. Vse bolj smo izpostavljeni poenostavljeni predstavi o dogodku, vse bolj črno- bela je ta zgodba, vse manj razlogov je, zakaj bi morali prav ta dogodek proučevati in strokovno osvetliti. Ostaja zaveza raziskovalcem, da s pomočjo arhivov raztolmačijo razsežnosti tragedije v Cerknem na sončno četrtkovo jutro pred 73 leti. Hkrati pa ostaja tudi naloga za vse, ki skrbijo za varno delovanje države, da iz zgodovinskih dram tega tipa potegnejo spoznanja za priprave na obrambo države v prihodnosti. Živimo v veliko zmotah, največja  zmota pa je zagotovo ta, da je naša država posebej varna in neogrožena tudi sedaj, ko se velik del sveta zapira v svoje meje, postavlja zidove in ograje in kopiči obrambne zaloge. Vprašati se moramo, kako smo mlade ljudi pripravili na tegobe varovanja države, svobode, demokracije?

Vrnimo se k dejstvom iz preteklosti. V različnih krajih severne Primorske so leta 1943 in 1944 potekali pokrajinski partijski tečaji, na katerih so mlade aktiviste OF in pripadnike partizanskih enot, ki so veljali za bolj napredne in ognjevite, usposabljali za razumevanje nekaterih temeljnih del marksizma in komunizma, učili pa so jih tudi praktičnih zadev od vodenja sestankov, debate, delanja zapisnikov, pa tudi razumevanja mednarodne politike in vloge žensk v družbi. Na koncu teh tečajev so bili zelo resni izpiti in potrdila o opravljenem tečaju, pa seveda slovesni zaključni miting.

Tečajniki, ki so konec januarja 1944 prispeli v Cerkno, so začeli svoj tečaj v Čepovanu, bili pa so največja skupina tečajnikov do takrat. Kar 109 jih je bilo in partijska šola je imela zelo veliko težav, kje dobiti dovolj velike dvorane za pouk tako velikega števila mladih, potem za namestitev, za hrano, in predvsem za zaščito.  Sama šola je sicer imela svojo šolsko zaščitno enoto, ki pa je bila zelo majhna, nekje 10 – 14 partizanov. Zanašala se je na partizanske enote v bližini, zlasti na 31. Divizijo 9. Korpusa, ki pa je morala po ukazih iz Glavnega štaba NOV in PO Slovenije opravljati tudi vse druge manevrske bojne aktivnosti na Severnem Primorskem in Gorenjskem.

Preslabo varovanje šole in vrsta pomanjkljivosti v procesih poročanja o premikih nemških sil so povzročili, da je četa rezervnega bataljona planinskih lovcev Heine dokaj neopazno prispela iz Idrije v Cerkno in v manj kot uri in pol  pobila 48 povsem nezaščitenih mladih ljudi, mnogi od njih so bili celo civilisti, nič hudega sluteči tečajniki, ki so se zjutraj z zajtrka odpravljali na predavanja. Nemška enota po svojih arhivskih poročilih sploh ni vedela za partijski tečaj v Cerknem, pač pa je iskala tečajnike pehotnega podoficirskega tečaja, ki je res potekal v Cerknem in se je, četrti po vrsti, končal že 25. januarja.

Priprave na pohod so potekale v strogi tajnosti, vodil jih je nadporočnik Teichmann, jurist iz Graza, zagrizen nacist in rasist. Partizanskih straž v Cerknem in okoli prostorov, kjer naj bi potekala partijska šola, je bilo zelo malo, zato so Nemci dokaj hitro prodrli v središče vasi in pred goloroke tečajnike. V vsesplošni paniki so se ti odločili za hiter umik in beg iz vasi, vendar je del umikajočih zaradi nepoznavanja terena in tudi, ker niso vedeli, od kod so Nemci sploh prišli, šel Nemcem naravnost pred cevi. Prav na Brdcih je bil pokol najhujši. Na klancu na poti med zadnjimi hišami je ranjena omagala Milojka Štrukej. Nemci so jo ustrelili v čelo.

V celoti je padlo 24 udeležencev 6. tečaja, dva udeleženca 5. tečaja, 9 pripadnikov šolske zaščitne enote, ter 13 drugih, pripadnikov Komande mesta Cerkno, ter domačinov. Pokol bi bil še hujši, če ne bi partizanska minometna enota izstrelila kakih deset min na Cerkno in so jo Nemci jadrno ucvrli nazaj v Idrijo. Ko je njihov poveljnik poročal na višje poveljstvo v Postojno, se je pohvalil s 112 ubitimi politkomisarskimi tečajniki. Ko pa je višje poveljstvo iz Postojne poročalo navzgor, pa je že navajalo 528 padlih. Teichmann je napredoval v stotnika in postal propagandni častnik v štabu 188. divizije.

V Cerknem pa so preostali tečajniki zaključili s tečajem, padle so pokopali, začela se je nova tragedija iskanja krivde, krivcev, morebitnih izdajalcev, pravih in nepravih, prepričevanja ljudi, da so tečajniki padli zaradi izdajstva belo in plavogardistov, vse manj  je bilo govora o taktičnih napakah varovanja tečaja, ljudje so se morali soočiti z novimi nevarnostmi in strahotami vojne. Varnostno-obveščevalna služba je zbrala 14 domačinov, med njimi dva duhovnika, in jih po hitrem postopku zasliševanja (čeprav brez dokazov in priznanj) določila za izdajalce, ter vse pobila na Lajšah. Dileme o pravi resnici so ostale žive do danes in še vedno razdvajajo ljudi.

Opozorila bi rada na nekatera spoznanja iz te tragedije, ki so nam v poduk še danes in bodo veljavna tudi v prihodnje. Izvajanje šolskega procesa med vojno je zelo smelo dejanje, pohvale vredna je zavest, da borci, četudi uporniki, potrebujejo nova znanja, toda poskrbeti je treba, da je šola varovana, ali pa pripravljena na varen premik. Veliko število ljudi na enem mestu v statični obliki je vedno lahka tarča.

Grožnja vojne spreminja zavest in osebno moralo ljudi. Upada medsebojno zaupanje, ljudje verjamejo v zarote, iščejo zelo hitre razlage in nimajo časa za poglobljeno iskanje vzrokov. Zahtevajo krivce in sla po maščevanju poseže med nedolžne ljudi. Iskanje grešnih kozlov in razdvajanje so pot do okrutnih in brezčutnih dejanj, ki se izvajajo na tistih, ki so šibkejši, drugačni in drugačno misleči. Morda iz tega lahko potegnemo, da je pot do vojne pot razdvajanja.

Ne moremo mimo tega, da je danes tudi svetovni dan spomina na holokavst. Ne gre le za spomin na nacistično uničenje Judov v Evropi, gre tudi za nacistične pokole Slovanov, Romov, komunistov, odpornikov, gverilcev, naših prednikov, in tudi neoboroženih tečajnikov v Cerknem. Nismo pozabili, čeprav se zdi da nekateri so. Nacizem in fašizem moramo znati prepoznati pravočasno, tovariši in tovarišice. Morda nam že trkajo na vrata. Ne odprimo jim.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!