Dr. Kaja Širok, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije na proslavi v počastitev 75. obletnice ustanovitve prvega odbora OF v Solkanu, 2. oktober 2016

Spoštovane Solkanke in Solkanci, veteranke in veterani, dragi borci, spoštovani predstavniki lokalnih oblasti, predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, Spoštovane obiskovalke in obiskovalci

V posebno čast si štejem, da sem danes tukaj z vami in da ste me povabili, da spregovorim na današnjem srečanju.

Svoboda, bratstvo, enakopravnost med narodi so pojmi, ki ne morajo obstojati vsak zase. Med seboj so prepleteni in povezani, stežka namreč lahko razumemo enakopravnost brez življenja v svobodi in temeljnih načel človekovih pravic ter vrednot.

Pred petinsedemdesetimi leti so se po okupirani Sloveniji domoljubi začeli organizirati v boju proti zavojevalcem. Osvobodilna fronta, narodnoosvobodilno gibanje slovenskega naroda, je kmalu iz okupiranih ozemelj prešlo tudi na Primorsko, ki je bila zaradi svoje pripadnosti italijanski državi še posebej občutljivo in pomembno strateško območje. Nenazadnje je boj za slovensko besedo, za življenje brez strahu pred šikaniranji in teptanjem svobode, za samoodločbo in demokracijo, ta boj ni bil nikjer in nad nobenim delom slovenskega naroda tako dolgotrajen in boleč, kot v naših krajih.

Zato tudi ni presenečenje, da ima  orgnaiziran boj proti fašizmi in nacizmu tu korenine in da vrednote svobode, spoštovanja človekovih pravic in enakopravnosti v nas živijo še danes.

V spoštovanju teh vrednot in v želji, da bi lahko zaživeli v svobodni državi, na svoji zemlji, so se kmalu po krovni ustanovitvi OF tudi na Primorskem pojavile prve celice odborov OF.  Oktobra 1941 so v Poberajevem mlinu organizirali prvi odbor OF pri nas. V naslednjih letih vojne se je odbor večkrat moral preoblikovati in na novo organizirati, tako zaradi pregonov in nasilja okupatorjev nad aktivisti kot tudi zaradi odpiranja novih bojišč ter kasnejše ustanovitve Adriatische Küstenland.

V obdobju, ko so Italijanske in Nemške sile izvajale množične aretacije, nasilne deportacije, požige in poboje civilnega prebivalstva, so se tako posamezniki kot cele družine odločili za aktiven odpor proti okupatorju. Odločitve, ki so nosile odgovornost in breme življenja, dejanja, na katere se danes čestokrat pozablja. Sodelovanje v OF moramo danes razumeti v luči preživetja naroda na svoji, primorski zemlji – v  prvi vrsti kot odločen odgovor na okupacijo in vojno, dejanje v imenu poguma in domoljublja, srečanje s ciljem, da se iz slovenske zemlje izžene okupatorja in v teh krajih omogoči up za novo življenje.

Današnje srečanje, obeležitev 75 letnice ustanovitve prvega odbora OF v Solkanu je spomin na svobodo, pogum in domoljublje. Danes jih jemljemo kot samoumevne. Brez strahu in sramu govorimo svoj jezik, v svojem vsakdanu ne doživljamo ponižanj in žalitev samo za to, ker smo Slovenci. Z omenjenimi vrednotami živimo in pozabljamo, da so v imenu teh pravic pred petinsedemdesetimi leti ljudje stopili v boj. Razumeti moramo, da nam naša samostojnost ni bila podarjena, temveč izborjena v žrtvovanju in boju.

Verjamem, Odločitev za aktivno udeležbo v boju  in uporu proti okupaciji je bila največja odločitev tistega časa. Zahtevala je jasno opredelitev do vprašanja narodne enotnosti in samostojnosti, vprašanje vesti do usode naroda in njegove prihodnosti. Vendar ta odločitev ni nastala čez noč. Etnocid, ki ga je italijanska oblast desetletja izvajala nad primorskimi Slovenci, je dodobra načel njen obstoj. Politike italijanizacije prostora so utirale pot nastajajoči fašistični idelogiji in njeni raznarodovalni politiki. Ne pozabimo, da je svojem programu do t. i. allogenov – drugorodnih fašistična vlada sprejela poseben zakon in izvrševala politiko obmejnega fašizma nasilno, z vsemi sredstvi. Menila je namreč, da so vsa priključena ozemlja geografsko in zgodovinsko sestavni del Italije in tako pokrajino kot prebivalstvo je bilo treba ponovno italijanizirati. Drugorodne skupine po mnenju oblasti niso imele ne zgodovine, ne civilizacije, ne narodne kulture, ne narodne zavesti. Slovenci so bili opredeljeni kot manjvredna rasa, naloga višje razvitega italskega naroda pa je postalo s kolonizacijo po vzgledu starega Rima poskrbeti za razvoj takšnih skupin.

Prepovedi uporabe slovenskega jezika v javnosti, poitalijančenju slovenskih šol in krajevnih imen, prepovedi delovanju društev in kulturnih ustanov je sledila ukinitev političnih strank in prepoved poimenovanja prebivalcev s slovanskimi imeni. Z uzakonjenjem preimenovanja slovenskih priimkov in osebnih imen v italijanska imena je slovensko prebivalstvo izgubilo bistveni del svoje identitete in bilo s prepovedjo uporabe domačega jezika prisiljeno svojo kulturo in identiteto ohranjati doma, znotraj privatnega.

Delež trpljenja, ki je prizadel Primorke in Primorce pred in med drugo svetovno vojno, je bil izjemno velik in pomembno je, da na te žrtve ne pozabimo in se jih spominjamo. Na Primorskem je bila odločitev za upor zgodnja, še preden je Evropa obležala v krvavi vojni. Odločitev, da se majhen narod zoperstavi »tisočletni rimski kulturi« je zahteval junaštvo posameznikov, ki so tem odločitvam podarili svoje življenje. To moramo še posebej spoštovati ob zavesti, da ta borba ni bila samo po sebi umevna kot borba za zmago, temveč je to bila borba za preživetje. In zanjo so se žrtvovali tako posamezniki kot njihove družine, svojci partizank in partizanov, ki tudi v urah trpinčenja in nasilnih pregonov v koncentracijska taborišča niso izdali svojih najbližjih. Ne glede na represalije in množične aretacije svojcev so se ljudje odločali, da bodo usodo vzeli v svoje roke.

Na vse to se danes včasih pozablja, predvsem na dejstvo, da smo se Slovenci v drugi svetovni vojni borili na pravični strani, v borbi za svoj obstoj, kulturo in jezik. Današnjim generacijam je svoboda samoumevna, živimo v blaginji in miru. Samoumevne so nam pravice, ki so jih naše none in nonoti za nas izbojevali, odločitve, za katerimi so stale želje po boljšem življenju. Danes se v javnosti večkrat pojavlja kritika, ali je bil oborožen boj osvobodilne fronte proti okupatorju potreben. Naše živjenje znotraj Evropske Unije pestijo druge težave, pojavljajo se tudi nove historične (re)interpretacije o drugi svetovni vojni in političnih odločitev našega naroda. Nam tu prisotnim tega vprašanja ni potrebno postavljati in ne nas učiti o temu, kdo je bil pred 75 leti na pravi strani. Danes s svojimi sosedi živimo v miru in spoštovanju, gradimo nove vezi in se skupaj trudimo, da v tem prostoru živimo v spoštovnanju temeljnih načel človekovih pravic ter vrednot.

Zato smo danes tu, da se ob tej svečani priložnosti spomnimo na pomembne odločitve in pogumne ljudi. Ob zavedanju, da je njihovo upanje na boljšo prihodnost omogočilo današnje dojemanje svobodne in samostojne Slovenije.

Še enkrat se vam zahvaljujem za izkazano čast, vsem obiskovalkam in obiskovalcem prireditve pa želim prijetno nadaljevanje druženja. Hvala.