Andrej Mavri, predsednik ZZB NOB Laško, ob 75-letnici izgona domačinov v taborišča, Vrh nad Laškim, 12. avgust 2017
Spoštovane tovarišice in tovariši
Lep pozdrav vsem, ki ste se zbrali tu, v gasilskem domu na Vrhu nad Laškim.
Namen današnje svečanosti je v tem, da skušamo iztrgati iz pozabe pomemben in za ta kraj najbolj tragičen in boleč dogodek v njegovi zgodovini. In pa da izkažemo skozi to tudi spoštovanje in zahvalo takratnim vaščanom, ki so pred 75. leti, oziroma v tistem času, odigrali pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo – zato se opravičujem, če bom porabil nekaj minut vaše pozornosti več, kot je to običajno.
Današnjo svečanost ste s svojo prisotnostjo obogatili nekdanji ukradeni otroci tega kraja Anica Gračner (Knez), Dragica Lapornik (Sedej), Konrad Jurkošek in takrat dvomesečni dojenček Janko. Zaploskajmo vsem – zaslužijo si.
Ob priključitvi Avstrije k tretjemu rajhu leta 1938 so v Šentlenartu organizirali domoljubno in protinacistično zborovanje, na katerem je bil osrednji govornik dijak Tonček Gračner iz Gozdeca. V zavzetem govoru je opozarjal na nevarnost nacizma, ki se širi izven meja Nemčije in je na pragu naše države. Opozarjal je na nevarnost, da se ta nevarna organizacija polasti tudi Slovenije. Ta njegov nastop pred domačini kaže na njegovo politično usmerjenost in domoljubno odločnost.
V Laško so prihrumele okupatorske enote 11. aprila 1941, 15. in 16. aprila so prišli postavljat okupacijski sistem s policijo in županstvom. V noči iz 17. na 18. april pa so v Laškem aretirali 51 ljudi, med katerimi so bili vodilni delavci rudnika in pivovarne, učitelji, vodilni iz takratnega Sokola in političnih strank, ter duhovnike. Tu na Vrhu so ljudje videli, da okupatorji ne prinašajo nič dobrega, ko so jim aretirali in izgnali na Hrvaško, tukajšnjega župnika Babiča.
Ob 76-letnici ustanovitve OF je treba povedati, da so aktivisti začeli zbirati in vključevati ljudi, ki jim ni bilo vseeno, kaj bo s Slovenci. Nastajala je razvejana organizacijska mreža od terenskih odborov do vrhovnega plenuma. Sledil je 22. maja 1941 ustanovni sestanek pokrajinskega odbora OF za Štajersko, prav tu na Kojzici pri Rimskih Toplicah.
Prve naloge so bile predvsem politične: širiti propagando zoper okupatorja, pridobivati članstvo OF, zbirati denar, orožje, organizirati obveščevalno službo itd. Kaj kmalu po sestanku v Kojzici so se pojavile prve oborožene skupine na Pohorju in drugod po Štajerskem.
Ko se je v juliju 1941 v Ložah pri kmetu Matevžu Deželaku nekaj več kot deset dni zadrževal Miloš Zidanšek, ki je v pokrajinskem odboru OF vodil Vojni komite, kar pomeni, da je bil zadolžen za pripravo oboroženega odpora, je imelo to vpliv tudi na ta kraj. Iz poznejših dogodkov je možno sklepati, da je takrat prišel k Matevževi sestri Mici, gospodinji Šoparjeve domačije tukaj na Gori. Zbrali so se domačini, ki jim je Mica zaupala, Zidanšek pa jih je seznanil z ustanovitvijo OF in jih navdušil za delo v odporništvu. Tako je začela delovati uspešna organizacija OF v tem kraju in ena izmed redkih takrat na Kozjanskem. Takrat so se dogovorili, da bo pri Šoparjevih javka odporniške kurirske linije med Zasavjem in Kozjanskim in severno Slovenijo. Ilegalna pošta je do njih prihajala iz javke pri Krempuševih nad Zgornjo Rečico, kam pa je šla od tu naprej pa ni znano. Do sem je pošto prinašal kmet Krempuš, iz česar lahko sklepamo, da jo je od tu naprej nosil nekdo od Šoparjevih. Ni pa znano do kam. Imeli so povezave tudi s celjskim vodstvom odporniškega gibanja, ki je preko njih spravljalo v ilegalo na Kozjansko redke posameznike, orožje in sanitetni material. Decembra 1941 se je izkazala ta organizacija z zbiranjem hrane po Žigonu, Gori in Vrhu za skupino partizanov revirske čete, ki so prezimovali v Lokavcu. Aprila 1942 je prišla k Šoparjevim skupina štirih partizanov, ki so šli iz Zasavja na Kozjansko ustanavljati partizanske enote. Tu so se odpočili in sestali s celotnim odborom OF, ki jim je dal eno puško in strelivo, ker je bil eden izmed njih neoborožen. Po prvem maju so prišli na Vrh gestapovci in odpeljali Stanka Gračnerja iz te skupine, ker jih je o njegovi dejavnosti seznanil aretirani celjski aktivist Gorenjak. Stanko se je na zaslišanju dobro držal, pa tudi osebnih kontaktov pred tem ni imel s tem Gorenjakom, tako da je bilo soočenje neuspešno. Stanka so zaradi pomanjkanja dokazov izpustili. Slabše pa se je izteklo in imelo strahotne posledice, ko so junija zaprli drugega celjskega aktivista. Ta je navedel aktivista Sgerma iz Laškega, on pa po enotedenskem mučenju med drugim tudi Tončeka Gračnerja iz te skupine, ki so ga aretirali 7. julija. Po štirinajstih dneh poostrenega zasliševanja, kar je pomenilo hudo mučenje in pretepanje, je potem, ko so ga vmes pripeljali iz zapora domov in mu napravili hišno preiskavo, povedal za člane njihove tukajšnje organizacije. V noči iz 24. na 25. julij so odpeljali celo Šoparjevo družino, Stanka Gračnerja, Jerneja Jurkoška, Cencljevega Cirila Lapornika, Fajferjevega Tineta Deželaka, Zefiko Lapornik, trgovca Ivana Markla in Martina Deželaka ter Franca Kneza. Zadnja dva so 8. avgusta zaradi pomanjkanja dokazov izpustili, ostale pa obsodili na streljanje 15. avgusta. Po takrat veljavnih odredbah nacističnih oblasti se je moralo svojce ustreljenih obvezno odpeljati v delovna in koncentracijska taborišča in jih aretirati na dan streljanja. Tako so prihrumeli policisti na šentlenarske domačije zjutraj 15. avgusta in odpeljali v celjski zbirni center Lapornikove (Cencljeve) iz Gore, Deželakove (Fajfarjeve) z Vrha, Gračnerjeve z Vrha, Jurkoškove iz Podgorice in Gračnerjeve iz Gozdeca. Tiste, za katere so smatrali, da so nepopravljivo sovražni do nemške države, so poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Za manjši del so menili, da rajhu ni nevaren, ni pa zanesljiv – in je moral v delovna taborišča. Otroke do starosti 18 let so poslali v otroško taborišče Frohnleiten na avstrijskem Štajerskem – od tam pa v različna druga taborišča. Ti otroci, ki so jih v Celju odvzeli staršem, so bili po vojni poimenovani ukradeni otroci. Med ukradenimi otroki so bili tudi Jurkoškovi, Gračnerjevi, Deželakovi, Lapornikovi in dvomesečni sin Štefke Gračner.
15. avgusta 1942 na dan cerkvenega praznika – Velika maša, so bili v celjskem Starem piskru ustreljeni tukajšnji domačini: Martin Deželak, Stanko Gračner, Tonček Gračner, Jožefa Lapornik, Ciril Lapornik, Ivan Lapornik, Jernej Jurkošek, Ivan Markl, Jože Šopar in Mici Šopar. Pri tem je treba dodati, da so v času zasliševanj teh Šentlenarčanov zasliševalci umorili Šoparjevo mamo Micko, njeno ime pa dodali na plakat 30. julija ustreljenih talcih.
Takšni ljudje so bili krajani širšega območja Vrha nad Laškim, v zaselkih Gora, Žigon, Gozdec in Selo, takšni ljudje so bili takrat v nekaterih delih Štajerske. Prav je, da tem žrtvam letos, ko poteka 75 let od njihove mučeniške smrti izkažemo spoštovanje in zahvalo.
V vsaki vojni so zmagovalci in poraženci. Na srečo so v drugi svetovni vojni zmagali tisti, ki so se borili za obstoj slovenskega naroda. Med njimi so bili tudi organizatorji upora tukaj na Vrhu nad Laškim. Namen današnje svečanosti je tudi v tem, da vsaj mi tem žrtvam priznamo, če naša družba in javnost že 25 let to dajete v nič in skušata storiti vse, da to izgine iz spomina naših ljudi. Namesto, da bi bili ponosni na te ljudi – se jih marsikdo kar sramuje. Iz tega razloga gredo tudi spominske svečanosti, kot je ta naša, marsikomu v nos in jih motijo. To ni nič čudnega, saj smo vsi že 25 let pod močno politično propagando, da je bil narodno osvobodilni boj zgrešen projekt, boj za človeka dostojno življenje oziroma revolucija pa kar komunistično zločinsko dejanje.
Toliko o dogodkih izpred 75 let, več o tem si lahko preberete v moji knjigi »Laško pod kljukastim križem«. Ta knjiga je sicer skromen, a vendar nadvse zgovoren spomenik tem šentlenarškim žrtvam, tako tistim ki so izkrvaveli na celjskem strelišču, kot tudi vsem tistim, ki so trpeli v koncentracijskih, delovnih in otroških taboriščih po Avstriji in Nemčiji – samo zato ker so hoteli ostati Slovenci.
Tovarišice in tovariši v imenu organizatorjev današnje spominske svečanosti – in postavitve priložnostne razstave – Združenja borcev za vrednote NOB Laško in Krajevne skupnost Vrh nad Laškim – se vam zahvaljujem, da ste si vzeli čas in pomagali izkazati spoštovanje in zahvalo akterjem upora proti okupatorju ob 75-letnici zločinskega poboja tukajšnjih vaščanov, v imenu gostiteljev te prireditve – gasilcev, ki se jim tudi zahvaljujem za pomoč, pa vam želim, da bi v družbi starih znancev in prijateljev preživeli lep dan v obujanju spominov na vojna in povojna leta ter šentlenarske žrtve. S svojo prisotnostjo ste dokazali, da še niste podlegli intenzivni politični proti partizanski propagandi. Hvala vam!
