Govor dr. Ljubice Jelušič, podpredsednice ZZB za vrednote NOB Slovenije, na slovesnosti pri Peternelu v Goriških Brdih, ob 72. obletnici usmrtitve 22 talcev
Spoštovani zbor, dragi tovariši in tovarišice, cenjeni župan občine Brda, Spoštovani predstavniki krajevnih, občinskih in območne organizacije Zveze borcev, dragi planinci, cenjeni predstavniki Zveze veteranov vojne za Slovenijo, dragi praporščaki, prinašam vam pozdrave predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja in izraze našega spoštovanja do vaših prizadevanj, da ohranite spomine na boj naših prednikov za svobodo, enakost, pravičnost in strpnost med narodi. Z veseljem pozdravljam med nami predstavnike združenja ANPI – Vsedržavnega združenja partizanov Italije, kajti v veliki nemški ofenzivi v goriških Brdih pred 72 leti so se za svobodo in mir skupaj s slovenskimi partizani borili tudi italijanski partizani.
Na današnji dan se v Brdih spominjamo zločinov, ki so jih nemški okupatorji zagrešili proti nedolžnim ljudem. Pobijanje civilistov, požiganje hiš, ropanje naših ljudi, odvažanje izgnancev – vse to so počeli, ker kljub svoji veliki vojaški premoči niso bili sposobni premagati slabše oboroženih in manj številčnih partizanskih enot. Četudi se bomo danes poklonili spominu na eno grozodejstvo, se moramo zavedati, da je šlo za sistem grozodejstev v politiki iztrebljanja slovenskega naroda. 22. maja 1944 so se nemški sovražniki namenili v Brda, da bi v ofenzivi med Sočo in Nadižo obračunali tako s slovenskimi kot z italijanskimi partizani. Takrat so se v Brdih zadrževali Briško-beneški partizanski odred, bataljon Vojske državne varnosti ter dva garibaldinska bataljona Mazzini in Mameli. Nemške horde so prodirale v več kolonah z namenom obkoliti partizanske enote ter jih uničiti. V ofenzivi je bilo ubitih veliko nemških vojakov in fašističnih pomagačev, padlo je tudi veliko partizanov in garibaldincev. Najhujše trpljenje pa je prizadelo civiliste. Nemški vojaki so namreč kot maščevanje, za svoje v spopadu padle in ranjene vojake, po hišah in poljih iskali talce, jih zbirali na vaških trgih, zverinsko mučili in pobijali. Prav v hišah pri Peternelu in pri Imenčevih se je zgodil največji zločin ofenzive, saj so v hiše strpali 22 domačinov, tudi ženske in otroke med njimi, in hiše zažgali z živimi ljudmi vred.
Še danes, po mnogo letih, nas pretresejo spomini otrok, ki so takrat med zmrcvarjenimi in ožganimi trupli iskali svoje starše, sorodnike, sestrice, bratce. V preteklih 72 letih so svoje spomine pripovedovali mnogim, tudi svojim otrokom in vnukom. Zato so podobe iz požganih hiš še danes tako žive. Naše žrtve imajo imena, zločinci pa ne. Prišli so iz svojih daljnih dežel, pod masko vojne in izpolnjevanja ukazov so pobijali naše otroke, in za svoje zločine niso nikoli odgovarjali, nikomur, morda le svoji vesti. Bili so vojaki in razumeli bi, če bi se po vojaško spopadli s partizani.
Toda pobijanje nedolžnih ljudi po naših najbolj odročnih slovenskih vaseh ni moglo biti del vojaške profesije. Morda so se vrnili domov in poprijeli za svoje nekdanje delo, ter v miru živeli naprej, spominov na ožgane ljudi, ki so jih potiskali v goreče hiše, pa najbrž niso pripovedovali svojim otrokom in vnukom. Morda so to celo bili navadni ljudje, ki jih je vojna popačila v zveri. Morda pa so končali v zavezniških taboriščih po Evropi, kjer so po vojni zaradi lakote in bolezni umrli premnogi zajeti nemški vojaki.
Morda pa so svoje spomine pripovedovali otrokom tisti, ki so nemškim rabljem pomagali sestavljati sezname ljudi, ki so pomagali partizanom. Saj bi sicer bilo težko danes razumeti, od kod velika potreba enega dela slovenske politike in javnosti, da kolaborante prikaže kot domoljube in izdajalske ovaduhe kot žrtve komunističnega terorja. Če bi ne bilo teh domačih ovaduhov, potem tudi nemški okupatorji ne bi prišli v njim neznane vasi pred prave hiše s pravimi imeni naših domoljubov, in ko so jih odbirali za talce, so vedeli za vsako »mamco«, kako je nekoč partizanom kuhala večerjo. Zato se moramo zavedati, da vojna spreminja nekatere ljudi v ovaduhe in kolaborante. Ta vrsta ljudi ima še danes svoje somišljenike, ki vztrajno popravljajo zgodovino in iščejo razloge za delitve med ljudmi. In ker naboj sovraštva na račun vojne in povojnih nedopustnih pobojev popušča, kujejo nove delitve na račun osamosvojitvene vojne iz leta 1991. Torej ne gre le za to, da bi želeli prikazati neka nova zgodovinska dejstva, temveč, da bi z iznakaženo zgodovino razpihovali sovraštva in delitve med ljudmi.
Tudi ob letošnji 75 obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte so se oglasili z dopisi, da naj se 27 april ukine kot državni praznik, češ da je šlo za zlorabljen dan sestanka neke neformalne skupine prijateljev Sovjetske zveze. Mi pa moramo povedati, da je bila Osvobodilna fronta s svojim pozivom na vsesplošen narodni odpor edina sila v takratni razpadajoči državi s kapitulirano vojsko, ki je začela z organizacijo Slovencev za preživetje. Za naše prednike in torej tudi za nas so okupatorske vojske določile asimilacijo tistih, ki bi sodelovali z novimi oblastniki, izgon tistih izobraženih ljudi, ki bi lahko organizirali ljudi v boju proti okupatorjem, ter izbris tistih, ki bi se okupatorju uprli. Slovenskega ozemlja ni nameraval braniti nihče. Čeprav je stara kraljevina Jugoslavija gradila Rupnikovo obrambno linijo, je že v prvih dneh vojne ukazala umik kraljeve vojske na Kolpo, temu je sledila kapitulacija in razpad tiste vojske, in prostor Slovenije je ostal nebranjen ter razdeljen med štiri različne okupatorje.
Poziv k uporu, ki je prišel iz Osvobodilne fronte, je povezal naše ljudi v skupen boj proti okupatorjem, za osvoboditev in združitev vseh delov slovenskega narodnega prostora in v izgradnjo Slovenske narodne vojske. Naši primorski rojaki so v OF videli silo, ki bo pomagala združiti Slovence v skupni državi, kar je bila ena od temeljnih točk OF. Za sabo so že imeli 20 let fašističnega nasilja in raznarodovanja in vedeli so, da jim je sodba izbrisanega naroda že napisana in da se izvaja že od prvih volitev na takratnih novo zasedenih ozemljih Italije leta 1921. Zato je bil odpor tako pomemben, kakor tudi, da se v tem odporu zdržijo napredne politične in kulturne sile tistega časa.
Slovensko odporniško gibanje je slonelo na nekaterih značilnostih, ki jih v drugih delih takratne okupirane Evrope in Jugoslavije niso poznali. Najprej je to bila Osvobodilna fronta kot politično gibanje naprednih družbenih skupin in ki je bila organizatorica odpora. Iz nje je v širokih ljudskih množicah raslo uporništvo in narodna vojska. In čeprav je v njej po letu 1942 prevladovala Komunistična partija, je v odpor pritegnila veliko število kulturnih delavcev, sokolov in krščanskih socialistov ter ljudi z različnimi pogledi na svet.
V partizanskih vrstah so znali poskrbeti za verne ljudi, imeli so verske referente, tu na Primorskem pa je veliko število lokalnih narodnozavednih župnikov pomagalo pri odporu in stalo ob strani ljudem tudi v najtežjih preizkušnjah. Nemalo je primerov, ko so se pogajali z okupatorji, zlasti Nemci, da civiliste po vaseh pustijo pri miru in jih ne izganjajo. Tudi v Goriških Brdih poznamo nekaj takih primerov.
Za povezovanje ljudi in idej upora je bilo potrebno obveščanje. Zato so organizirali ilegalni partizanski tisk, ki je vseboval ne le sporočila vodstva Osvobodilne fronte in slovenske partizanske vojske, temveč tudi literarna sporočila partizanov, internirancev in civilistov, izraze njihovega uporniškega duha, trpljenja in hrepenenja po svobodi. Številni časopisi so bili tiskani v skritih tiskarnah partizanske tehnike po vaseh, čeprav v majhnem številu izvodov, nekateri v enotah celo napisani na roko.
Po celotnem slovenskem ozemlju so jih prenašali kurirji, organizirani v enkratno mrežo kurirskih postaj, ki je bila spet posebnost slovenskega odpora. V težkih nahrbtnikih so nosili pošto in časopise od javke do javke, po svojih skrivnih poteh so peljali ranjence in tuje opazovalce zavezniških vojsk, ki so prišli k slovenskim partizanom ugotavljat, kako so opremljeni in proti komu se borijo. Po teh poteh so potovali sestreljeni piloti zavezniških letal, ki so jih rešili partizani ali aktivisti OF, do Bele Krajine, od koder so jih prepeljali v ameriške letalske baze v Italiji.
Na slovenskem ozemlju je partizansko gibanje vezalo nase veliko število okupatorskih enot in domačih kolaborantov, zato je bilo treba imeti razširjeno mrežo obveščevalcev, ki so zbirali podatke o sovražnikovih namenih, ter jih posredovali naprej partizanskim enotam in poveljstvom. Tudi obveščevalna mreža in enote za zbiranje podatkov so bile posebnost slovenskega odporniškega gibanja.
Vzporedno z odporom proti okupatorjem pa je bilo treba organizirati ljudi za upravljanje vseh področij javnega skupnega življenja, in graditev ljudske oblasti je bila tudi ena od temeljnih točk Osvobodilne fronte. Izvedene so bile volitve v Narodnoosvobodilne odbore, terenski aktivisti so organizirali partizansko šolstvo, zbiranje hrane in opreme ter sanitete za partizane, urejali so skupne zadeve preživelih domačinov. Nemalo je primerov, zlasti v letih 1944 in 1945, ko je partizanska vojska že izvajala mobilizacijo, da so se ženske organizirale in zahtevale, da moški odidejo v partizane, ker da bodo same poskrbele za kmetovanje in za otroke.
Omenjene posebnosti odporniškega gibanja in nastajanje partizanskih odredov in enot so dejstva, ki kažejo na izjemno iznajdljivost naroda, ko je obsojen na izginotje. To moč preživetja smo Slovenci imeli v vseh obdobjih svoje zgodovine, in zato je prav, da o tem nenehno govorimo in spodbujamo mlado generacijo v iskanje svojih odgovorov na izzive prihodnosti. Tako kot so se pred 75 leti morali rodoljubi organizirati v odpor proti fašizmu in nacizmu, in kot so se osamosvojitelji odločno uprli pohodu jugoslovanske vojske na slovenski narod, tako bodo morali naši mladi v prihodnje braniti narod, jezik, kulturo, državo in vrednote strpnosti ter mednarodnega spoštovanja. Naj bo vsem našim mladim, ki so z nami danes, v oporo zavedanje o trdnosti njihovih prednikov. In naj vedo, da so fašistične ideje žive še danes, da se vse bolj organizirano pojavljajo povsod po Evropi, danes kot odpor proti tujcem, jutri kot odpor proti drugače mislečim.
Zato, dragi tovariši in tovarišice, naj vas na koncu pozdravim s še vedno aktualnim pozdravom: Smrt Fašizmu, svobodo narodu!
