Revolucionar in partizan Janko Pleterski (1923−2018)

»Hočemo stati in obstati«

Bi se dalo to ali ono iz naše zgodovine, in to nedavne, izbrisati ali celo preklicati? Recimo, ker bi spadalo na smetišče ‒ in smeti je pač treba skuriti, tako kot vse odvečno, umazano, kot nesnago, odpad. Vendar so že stari Grki vedeli, da tega, kar je bilo storjeno, noben bog ne more spremeniti v nikdar storjeno, kot da se ni nikdar zgodilo. Zgodovine ne moremo demontirati, tudi s kakšnim zdajšnjim političnim rivalstvom z desne ne. Ne pozabimo, da gre najprej za spoštovanje življenja, ki ga ne smemo zanikati, ne smemo odrekati možnosti, da dobremu dodajamo dobro, medtem ko je slabo in zlo v prihodnje treba zavračati in s političnimi sredstvi zakonito preprečevati nasilje vseh vrst.

Zelo ugleden in priznan slovenski zgodovinar, akademik, nekdanji zapornik zaradi sodelovanja z OF, po kapitulaciji Italije partizan dr. Janko Pleterski si je z naslovno formulacijo sam zastavil vprašanje, ki se glasi »Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini?«, in sicer leta 2011 v svojem, kot je sam povedal, nekakšnem posthumnem pogledu in tudi s kakšno majhno porcijo šaljivosti, ki jo narekuje življenje sámo. Le kakšen je tisti narod, ki na svojo revolucijo ni ponosen? In kako je s tem povrhu biti še revolucionar, v revoluciji sodelovati? Kot da bi del zdajšnje politične scene pritiskal s kar najbolj represivnimi, žaljivimi in moralizirajočimi sredstvi na vse nas, ki še vedno vztrajamo pri naši, slovenski revoluciji kot dejanju nacionalnega ponosa, časti in kar najbolj onaravljenega doživljanja etike, ki izhaja iz potrebe po pravici in občutku za poštenost! Tem, ki demonizirajo vse povezano z revolucijo in uporništvo, celo zelo dobro služi parola zdajšnje dobe, ki se imenuje postrevolucionarna, in to je čas po letu 1989, ki pomeni čas sesutja socializma boljševiškega izvora. Iztekla in izpela naj bi se doba velikih revolucij, tj. dvestoletno obdobje 1789−1989, doba, ki je črpala idejo napredka iz revolucij.

Če pustimo ob strani vsako, še posebej trenutno politično všečno razpravljanje o tej temi, velja prisluhniti osebnemu, doživljajsko-izpovednemu pristopu akademika Pleterskega, ki začenja najprej s seboj samim in pravi tole: »Odkar sem se zavedel, da živim v svetu, sem bil na strani revolucije. Še ko sem se v krčevinski šoli učil pisati, škripaje po skrilni tablici z ošiljenim kamenčkom, sem si želel, da v oguljenih klopeh med sošolci ne bi bilo takšnih s strganimi komolci na prekratkih rokavih, bleščečih od brisanja smrkavih nosov, in da med deklicami ne bi bilo podobnih, ki jim po dolgih svetlih kitah gomazijo uši. Da ne bi nikomur gledala lakota iz oči, da bi vsi imeli tudi svoj košček masla na kruhu, kot ga imam jaz. Seveda sprva nisem vedel, da to pomeni biti v življenju na strani revolucije. Da sem Slovenec, mi je bilo samoumevno, a hkrati tudi, da ljudje pripadajo različnim narodom in jezikom. Saj mi je bila mati Čehinja in smo v Mariboru imeli tudi Nemce za sosede, starši pa tudi za prijatelje. Razumeval sem tudi nemške glasove nekaterih predmestnih otrok na ulici. V tistih letih se očem še niso vsiljevali obuti v bele dokolenke.« Zgodnje otroštvo, ki ga spremljata čut za krivico, socialno še posebej, in pogled na revščino ‒ in kje je zdaj tu kaj pravičnega za vse, ne samo za bogate in za te z belimi dokolenkami?!

Zgodovinar in aktivni udeleženec NOB je povedal predvsem to, da je slovenski NOB takšen, kot je bil in potekal v času druge svetovne vojne, pravcati unikum. NOB je tako po svojem stvarnem in hkrati še po svojem širšem družbenopolitičnem dogajanju nekaj docela izvirnega in enkratnega, enkratnost nacionalne in socialne preobrazbe, ki je potekala revolucionarno. Ničesar iz NOB ni treba »izločati ali prebarvati« in to »tudi ni dopustno«. Pri tem Pleterski poudarja: »Edino dopustno in potrebno je to, da bolje in globlje spoznavamo to edinstveno in enkratno dogajanje, ponazarjamo svetu njegovo singularnost (enkratnost). Široki svet bo pridobil, če jo bo opazil, saj so v njej navzoči tudi njegovi problemi.«

Hitler s svojim fašizmom in okupacijo je za slovenski narod pomenil genocid, etnično čiščenje, ki ga je tudi izvajal. Nam, Slovencem, je grozilo popolno izginotje, izbris z ozemlja, ki je bilo stoletja naše, opozarja Pleterski. Hitler je »Slovence hotel izbrisati z evropskega zemljevida, na sredi nekdaj slovenske dežele, simbolno na blejskem otoku, pa je nameraval, v znak zmage tisočletnega nemškega rajha v tem prostoru, od nekdaj namenjenemu germanizaciji, postaviti veličasten tempelj v čast germanskemu bogu Votanu. Slovenski Bled z vso slovensko deželo vred naj bi postal simbolno središče obnovljenega nemškega in njemu podrejenega evropskega poganstva.« Te besede zgodovinarja se nas dotaknejo in partizanstvo kot vsesplošni ljudski upor je nastalo iz naše, najprej samo docela človeške potrebe po pravici do življenja in obstoja ‒ da preprosto obstanemo. In smo, ker smo se genocidu uprli in namesto sveta, prepolnega socialnih krivic, zahtevali več pravičnosti za vse, za vsakega človeka. Ej, narod upornikov smo, ne hlapcev – hlapčevstvo nam je naša, slovenska revolucija odvzela. Na srečo!

Poudarjam, akademik dr. Janko Pleterski je bil partizan, ki izrecno opozarja, da zgodovinar ni sodnik zgodovini in tej, »ki se je že zgodila, ni upravičen dajati lekcij. O svoji upravičenosti je namreč ta zgodovina odločila sama.« Gotovo so revolucije »sestavina zgodovinskega toka družbenega razvoja človeštva«, dogajanje, ki je zelo burno, celo intenzivno, predvsem pa prekinja neko določeno stanje. Kontrarevolucije, tj. protirevolucije, pa so faze reakcije oziroma poskusi restavracije stanja pred revolucijo. Kakor koli že, opozarja Pleterski, »sam tok zgodovine je nepovraten in ničesar dejansko že dogodenega iz njega ni mogoče več izključiti ne v posledicah ne v vzročni povezanosti. Izključevati oziroma preklicevati je mogoče ideje, ne storjenih dejanj. Vsako tako izključevanje ali preklic ideje pa je že novo storjeno dejanje in odgovornost zanj bremeni novega storilca, brez vpliva na odgovornost storilcev vseh poprejšnjih. Iskanje odgovornosti za minula, v zgodovinskem toku storjena dejanja lahko zato služi njegovemu razlaganju, nikoli pa vnazajšnjemu vrednostnemu spreminjanju dogodenega stanja.« Torej!

Danes, dvesto let od rojstva Karla Marxa (1818−1883), smo soočeni z megapošastjo, »ki straši po Evropi« in po celem svetu, tj. z globalizacijo, ki jo usmerja ideologija neoliberalizma; prihaja do premoči ekonomije nad politiko, med njima razlika celo izginja. Iluzorno je pričakovati, da bo kakšna zapovedana etika – ponižnost in poslušnost, kot pred francosko revolucijo – opravljala funkcijo gasilca za številna kritična socialna vprašanja, in ta zapovedana etika se sklicuje na nekakšno krizo vrednot, ki je izmišljena. O tej t. i. krizi − čisti čvek − pa poslušamo že na vseh gasilskih veselicah.

Poraz zmagovalcev in zmaga premaganih je enako navdihujoča tema pri teh na levi kot onih na desni. Naša revolucija ni »velika francoska«, je le slovenska, takšna, kakršna je bila. Drugačne nismo imeli. Tukaj je, pa naj piše o njej Tone Svetina ali Drago Jančar: obema je ustvarjalni izziv, opozarja Janko Pleterski. Predvsem gre za življenje samo, toda jaz osebno pogosteje prebiram Svetinova dela, kajti bil je zraven takrat, ko so ljudje okrog njega umirali, se borili in vztrajali, da ta naš narod sploh obstane. Zmage v vojni in tudi revolucije po njej in potem še desetletja pozneje osamosvojitve mnogi, tako kot akademik Pleterski, ne doživljamo kot zmago nekakšne kontrarevolucije.

Kar je bilo, naj ne bo sredstvo za politizacijo zdajšnjih problemov, in najslabši odnos do preteklosti je propagandističen. Če počnemo to, potem se obnavljajo sile, ki so nekoč pripeljale do tragičnega dogajanja, in tako nakopičena energija – gorje – lahko spet izbruhne; vojna v Bosni je primer tega. So razlike, so nasprotja, in ko se ta pojavijo, so trajne narave, nikdar več ne izginejo, med njimi sprava ni več možna. Povem pa odločno, da je vsem tem trajnim nasprotjem treba pustiti eno, in to svobodo. Kajti življenja ni onkraj svobode in samo svoboden človek lahko živi in deluje moralno. Hvaležna sem generaciji svojih staršev, ki so sodelovali v NOB in revoluciji in mi trajno privzgojili zavest o tem, da takrat, ko smo socialno ogroženi, siromašni in ko nimamo zadosti sredstev za preživetje, tudi ne moremo uresničevati te najbolj temeljne človekove potrebe, namreč potrebe po svobodi.

Svobode ni onkraj urejene, varne sociale, za vse, za vsakega človeka in ne samo − tako po postmodernistično, post revolucionarno − za nekatere. Nikakršna visoko doneča retorika o duhu nove dobe kot »duhu razlik« ne more mimo tega, da je univerzalizem svobode pač v svobodi za vse in ne samo za nekatere. In v tem univerzalizmu je med drugim najbolj revolucionarno poslanstvo revolucij dvestotih let, ki so potekale, tu v Evropi – na srečo tudi pri nas −, in vplivale na dogajanje po celem svetu. Zato nam Janko Pleterski glede revolucije svetuje: »Le voljni moramo biti, da sprejmemo njeno dediščino, dobro in slabo, brez izključevanja, zamolčevanja ali celo ponarejanja. Nikogar ni, ki bi kaj plačal namesto nas in za nas. Seveda, če hočemo še biti.« To pa vsekakor hočemo – stati in obstati.

Dr. Cvetka Hedžet Toth