Kako so demokratske elite izgubile volitve

V torek, 8. novembra, se je zgodilo nekaj, kar je bilo po poročanju prevladujočih medijev in političnih analitikov vseh barv skorajda nemogoče: Donald Trump je osvojil večino elektorskih glasov in postal 45. izvoljeni predsednik Združenih držav Amerike (ZDA). Toda zakaj je ta nekdanji demokrat, gradbeni magnat, zabavljač in slovenski zet premagal prvakinjo demokratskih elit, Hillary Clinton?

PIŠE: Gregor Kašman, član Iniciative za demokratični socializem, Maribor

Najprej je treba povedati, da je letošnja volilna tekma v popolnosti razkrila absurdnost ameriškega političnega sistema, zasnovanega na ohranjanju ravnovesja med demokratsko in republikansko stranko. Izbiri, ki sta jih tokrat ameriškemu volilnemu telesu ponudila prevladujoča politična pola, sta dokončen dokaz o sprevrženosti kapitalistične narave ameriške demokracije. Ne glede na to, kdo bi na koncu slavil, poraženci bi bili isti: delovni ljudje, katerih interesi so ob stotinah milijonov, ki so jih omenjenima strankama in kandidatoma namenile bogate finančne, farmacevtske in energetske multinacionalke, znova popolnoma pozabljeni.

Toda kljub temu dejstvu številni liberalni mediji, hollywoodski zvezdniki in drugi ustvarjalci javnega mnenja, ki so vso kampanjo stali za Clintonovo, še danes trdijo, da bi bila izvolitev omenjene mnogo boljša za ljudi v ZDA in po svetu ter da so glavni vzroki za njen poraz seksizem, rasizem in homofobija med pripadniki belega delavskega razreda. Pri tem popolnoma pozabljajo, da ne oni ne njihova kandidatka niso delovnim ljudem ponudili nič drugega kot le nadaljevanje statusa quo, torej poglabljanje ekonomske neenakosti, dodatno deregulacijo gospodarstva in marginaliziranje sindikalnega gibanja v ZDA. Že sam slogan demokratske kandidatke »I’m with her« (»Jaz sem z njo«) je ponazarjal popolno poosebljenje politike na eni strani in popolno pomanjkanje idej, ki bi lahko prepričale ljudi, na drugi strani.

Volivke in volivci čez lužo pa niso imeli težav samo s tem, da so Clintonovi manjkale progresivne ideje, temveč tudi z njeno vizijo zunanje politike, z njeno izjemno nekonsistentnostjo na področju socialnih in gospodarskih vprašanj ter z njenimi številnimi spornimi povezavami z Wall Streetom. Lahko bi celo dejali, da je največ konsistentnosti Clintonova pokazala v svojem ustrežljivem odnosu do svojih številnih donatorjev iz finančnega sveta.

V telefonskem pogovoru s taistimi donatorji je Hillary Clinton dan po volitvah za svoj poraz obtožila direktorja FBI Jamesa Comeya, čigar agenti so v obdobju pred volitvami sprožili preiskavo o njenih zdaj že legendarnih elektronskih sporočilih, in Rusijo, ki naj bi si aktivno prizadevala za zmago njenega glavnega protikandidata. Takšno razmišljanje v povezavi z zgoraj navedeno politično podlago in dejanji je ne le razlog za tokratni poraz demokratov,temveč zagotovilo za vzpon desnega populizma tudi v prihodnje.

Vendar se vsi razlogi za Trumpovo zmagoslavje ne skrivajo le v tem, da demokratska stranka zastopa enake interese kapitalskih elit kot republikanci in da je bila predvolilna kampanja ekipe Hillary Clinton zgrešeno zastavljena. Njegova ekipa je znala v pravem trenutku zaigrati na karto proti politike, čeravno je njihov kandidat vse življenje preživel v družbi taistih političnih elit.

Trumpa jim je uspelo predstaviti kot človeka, ki bo prinesel spremembe za delovne ljudi v ZDA, ki bo zgradil zid na meji med ZDA in Mehiko in ki države ne bo vpletel v nove vojne v tujini. Temu cilju je odlično služil tudi slogan »Make America Great Again« (»Naredimo Ameriko znova veliko«). Ta preprosti slogan je v različnih delih države učinkoval drugače, a povsod dovolj uspešno. Tako ga je bilo v močno industrijskem Michiganu razumeti kot »Make America Work Again« (»Naredimo Ameriko znova delovno«), na jugu ZDA pa so ga številni z rasističnimi predsodki prepojeni volivci razumeli v njegovi različici »Make America White Again« (»Naredimo Ameriko znova belo«).

Skoraj nič od tega seveda ni res. Trump je namreč kapitalist, ki bo v času svojega predsednikovanja bolj ali manj konsistentno varoval interese svojega razreda. Prav tako ni tipičen izolacionist, kakor ga želijo prikazati nekateri. Če so takoj po volitvah nekateri še utopično pričakovali, da bo na primer zvišal zvezno določeno minimalno plačo ali pa da si bo neutrudno prizadeval za mir v svetu, so jim lahko iluzije razbile prve konkretizacije volilnega programa in prva imenovanja na vodilne položaje v administraciji.

Rezultat volitev, ki je za številne veliko presenečenje, je res za nekaj dni zanihal finančne trge in napolnil prve strani časopisov, nikakor pa ni resno zamajal temeljev kapitalistične narave demokracije v ZDA ali pa odločilno vplival na položaj delovnih ljudi. Za kaj takšnega je treba nekaj več, nekaj, kar je diametralno nasprotno volilnim kampanjam in štetju elektorskih glasov. Potrebna je aktivacija delovnih ljudi, ki ji morajo slediti razredna analiza, delavsko organiziranje in povezovanje progresivnih organizacij. To je pot, ki lahko prinese zgodovinski preobrat. Pot, ki lahko vodi v boljšo, pravičnejšo družbo.