Dr. Blaž Torkar,
zgodovinar na srečanju ob 77. obletnici poljanske vstaje v Vinharjih na kmetiji pri Brdarju, 15. decembra 2018:

Slovenci smo bili v svoji zgodovini večkrat na pomembnih zgodovinskih preizkušnjah in druga svetovna vojna je nedvomno močno zaznamovala naš narod in našo usodo. Slovenci smo bili razkosani med okupatorje in obsojeni na uničenje. Odgovor na okupacijo je bil odpor, ki ga je vodila osvobodilna fronta in na čelu katere so bili komunisti. Slovensko partizansko vodstvo je že v jeseni 1941 začelo s pripravami oborožene vstaje in osvobajalo prva ozemlja na Gorenjskem. Tudi v Poljanski dolini je vzniknil odpor, in ne samo odpor, zgodila se je vstaja, prava množična vstaja domoljubnih Poljancev proti nemškemu okupatorju.
V drugi polovici decembra se je v Poljanski dolini nahajal okrepljeni Cankarjev bataljon, ki je organiziral manjše vojaške akcije, hkrati pa je potekala tudi mobilizacija. Samo v Poljanski dolini je vstaja zajela 51 vasi in vstaji se je pridružilo 381 ljudi. Vojaške akcije so se vrstile ena za drugo, 16. decembra na Črnem vrhu, potem napad na orožniško postajo v Poljanah, napad na cestna mostova na Trebiji in na Hotavljah ter zaustavitev nemške kolone kamionov, ki so se odpravili iz Škofje Loke, da bi pričeli z izseljevanjem prebivalcev Hotavelj in Poljan. Nemci so zaradi množičnega odpora začeli dovažati nove in nove moči, da bi uničili Cankarjev bataljon. Po hudih bojih se je vodstvo bataljona odločilo umakniti s tega območja, saj so se zavedali, da lahko pride še do večjega vojaškega pritiska in nasilja Nemcev. Ta sklep bataljona, pomanjkanje orožja in streliva, občutek malodušja ob vedno močnejšem okupatorju, je mnoge borce vzpodbudilo, da so začeli zapuščati bataljon in se vračati na svoje domove, to je trajalo vse do 6. januarja, ko je bataljon že bil v Dražgošah.
Mnogi se danes sprašujejo ali je bila vstaja Poljancev potrebna, ali je bil odpor proti močnemu sovražniku sploh potreben, ali je bilo vredno žrtvovati toliko življenj, toliko civilnih žrtev? Taka vprašanja kažejo na nerazumevanje takratnega časa, zavedati se moramo, da da smo bili Slovenci obsojeni na uničenje, mi nismo bili Francozi ali Nizozemci…naš upor je bil boj za obstanek, bil je legitimen in upravičen, neglede na to kdo ga je vodil. Pred leti je pokojni Lado Ambrožič Novljan izjavil: »Pravijo, da smo delali grde stvari, kaj pa je vojna drugega kot grda stvar…« Njegove besede marsikaj povedo, pri nas je bila poleg osvobodilne tudi državljanska vojna, del Slovencev se je pridružil kvizlinškim enotam, ki so sodelovale z Nemci in Italijani. Mnogi med njimi »zavedeni« so mislili, da so domoljubi, ki se borijo proti komunizmu, pozabili pa so na to, kdo jim je dal orožje in hrano ter da so se borili pod žezlom nemške SS in za nemški tretji rajh. Prve enote bele garde niso nastale samo zaradi partizanskega nasilja, nekatere enote so nastale na območjih in v času, ko še ni bilo likvidacij VOSA. Zakaj? Ker so bili zametki obstoja teh enot prisotni že v predvojni nedemokratični totalitarni Kraljevini Jugoslaviji in Sloveniji, že predvojna slovenska oblast se je spogledovala s klerofašističnimi režimi. Alternative OF, ki bi bila pripravljena aktivno prijeti za orožje, ni bilo, tudi če OF ni dovoljevala vzporednega odpora, kdo pa je beli gardi ali pa domobrancem preprečeval, da bi ustanovili še eno odporniško gibanje? Slovenski gozdovi so imeli dovolj prostora še za kako odporniško gibanje, ni jim bilo treba prijeti za okupatorjevo orožje. Danes, ko skušamo razumeti in razložiti dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem, se dostikrat pozabimo vprašati kdo je koga okupiral, kdo je začel vojno, kaj je sprožilo vso medvojno nasilje, kdo je nameraval asimilirati in izseljevati Slovence….partizani si niso izmislili in začeli vojne.
Mikrozgodbe trpljenja posameznikov, družin, ki so danes aktualne, ne bodo prinesle drugačnega pogleda na drugo svetovno vojno na Slovenskem. Prepričanih ne bomo prepričali, veliko družin je zaznamovanih s krivico, žrtvami, ki so jih po nepotrebnem utrpele bodisi zaradi partizanskega ali belogardističnega oziroma domobranskega nasilja, obe strani imata na vesti zločine, boli tudi to, da se o obračunu z nasprotniki novega jugoslovanskega režima po vojni dolga leta ni smelo govoriti in da pobiti niso dobili dostojnega groba. Kljub nekaterim črnim lisam odpora nam zgodovinska dejstva sporočajo, da so se partizani edini aktivno borili proti okupatorju, zato so jih zavezniki tudi podprli in zato smo bili tudi zmagovalci vojne.
Zmaga v drugi svetovni vojni nam je prinesla veliko pozitivnih stvari za kar se nedvomno moramo zahvaliti narodnoosvobodilnemu gibanju, povojna pričakovanja so vedno bila eno, realnost je bila dostikrat drugačna, ampak to je aktualno tudi danes. Naša naloga danes je predvsem v tem, da nehamo podlegati umetno ustvarjenim političnim in medijskim delitvam v naši družbi na naše in vaše, desne in leve, domobrance in partizane. Slovenci nismo razdeljeni, to je umetni medijski konstrukt s katerim nas želijo polarizirati in s katerim se napaja dnevna politika. Raje usmerimo naše poglede na reševanje vsakodnevnih izzivov in se usmerimo v prihodnost.
In zdaj se vračam nazaj na začetek, k Poljanski vstaji zaradi katere smo danes tukaj. Poljanska vstaja je odraz čistega slovenskega domoljubja in odpora, brez dodatkov ideologije. Poljanska vstaja ima izjemen pomen, saj je preprečila nemške načrte selitve prebivalstva iz Poljanske doline, partizanske akcije pa so Slovencem vlile pogum za borbo proti okupatorju in vero v boljši jutri. Naj tako tudi ostane tudi v bodoče.
Hvala vam za pozornost in lep pozdrav!